Mama se rodi že nekaj časa pred otrokom.

Prvo se rodi misel. Nekaterim že v otroštvu. Utrne se en takšen vpogled v prihodnost in želja, da bi mogoče enkrat imela svoje otroke, svoje bitje.
Ampak enkrat. Ne še zdaj, ne še takoj. Ko bom dovolj velika.
In potem spet dolgo, dolgo nič.
Čez leta, točno ob pravem času, na točno pravem mestu se rodi želja in kasneje še odločitev.
Ta odločitev ni nikoli lahka. Vedno jo spremlja na tisoče in tisoče vprašanj in dvomov.
“Ali bova zmogla?”, “Ali sva pripravljena?”, “Ali imava dovolj denarja?”, “Ali imava dovolj veliko hišo?”,”Sva dovolj potovala?”...
Ampak na koncu so vse skrbi zaman.

Nato pride do spočetja.
Semenčece in jajčece se združita. V telesu se začne dogajati vse sorte stvari. Hormoni podivjajo. Nastaja dojenček, pa prvih nekaj tednov sploh ne veš zanj.
In potem bodoča mami zagleda plusek.
Oh! Eden lepših trenutkov na svetu. 
Takrat izve, da ni več sama. Da pod srčkom nosi še en srček. To je eden najlepših občutkov.

Biti mama je najlepša in hkrati najtežja stvar na svetu.
To velikokrat slišiš od drugih žensk, ampak tega ne razumeš, dokler 9 mesecev ne rasteš in se razvijaš s tem bitjecem, ki raste v tebi. Spremljaš brce in gibe. Odštevaš dneve do njegovega rojstva. Si ga predstavljaš, kakšen bo. Komu bo podoben? Spremljaš vsak napredek, se veseliš vsakega novega centimetra in vsakega novega tedna. Točno veš, kateremu sadju je podoben.
Na koncu že cela živčna čakaš in čakaš dan, ko boš končno spoznala svoje dete. Ko boš končno stisnila v naročje to bitje, zlitje tebe in tvoje ljubezni.
In ko končno dobiš otroka v roke, so vse muke poplačane.
Spomin na vse slabosti, na vse tegobe, na vse muke izgine. 
In otrok ti v sekundi spremeni svet. Njegov jok je najlepši zvok, kaj si ga kdaj slišala, vonj najslajši na svetu. Izgleda popoln.
Nisi več sama. Ni več pomembno, ali so tvoje potrebe zagotovljene. Bolj pomembne postanejo potrebe otroka. Tvojega, dišečega otroka.
Otrok prevzame tvoj svet. 
Vzame ti sicer ogromno spanja in časa. Ampak ti ogromno tudi da.
Toliko ljubezni, radosti, sreče, ki je premore otrok.
 


Nič ni lepšega in nič ni težjega na svetu, kot biti mama.
Ko te otrok pogleda z njegovimi nedolžnimi očmi ob treh zjutraj, mu je vse oproščeno.
Nisi naspana, ampak imaš pa najlepšega otroka na svetu.
Ko meče hrano po tleh, ampak se zraven tako prisrčno smeji, mu je vse oproščeno.
Boš že pobrisala tla.
Ko v trgovini trmari, ker želi igračko, ampak te tako lepo objame, mu je vse oproščeno.
Tvoj je. Komu pa boš kupila, če ne svojemu otroku.

Ampak pridejo pa časi, ko bi se najraje zaprla v kopalnico in počakala naslednjih 18 let tam.
Ko izraščajo zobki, ko so otroci bolni, ko pridejo v fazo, ko je jok edini odgovor, ko si sama že peti dan in več ne veš, kako bi jih animirala, ko prve dni ne sprejme dojke, ko si osamljena in bi dala vse za eno “odraslo” kavo ...
Ja, tudi to je materinstvo. Na ta način tudi mama raste.
Ker mama se ne rodi “mama”.
Mame vsak dan rastemo in se učimo biti dobra mama.
Včasih smo boljše, včasih slabše.
Včasih damo za zajtrk sadje, pečemo palačinke, otroci cel dan ne gledajo risank, smo cel dan zunaj na zraku, jemo zdravo in raznoliko ...
Včasih pa je dan borba. Včasih že zjutraj ob sedmih gledamo risanke, se veliko kregamo, včasih kričimo, naročimo dostavo, ker nam ni za kuhat ...
Ampak v vsakem primeru obožujemo svoje otroke. 
V vsakem primeru bi ubijale za njih in bi dale vse, samo da so srečni in zdravi.

Vse to spada k “mama službi”.
In dobro in slabo.
Tako kot raste otrok, raste tudi mama.
In tako se uči. Skupaj z otrokom.
Nobena ni popolna. Vsaka ve, kaj je najboljše za NJENEGA otroka.

Skatka mamice, danes je NAŠ DAN!
Objemimo svoje otročke. Stisnimo jih, ker smo se pošteno nagarale za njih. 
Po drugi strani pa ne pozabimo nase.
Brez nas - ne bi bilo njih.
Privoščimo si nekaj za svojo dušo. Ker kljub temu, da smo mame, smo tudi ženske, ki imamo svoje želje, svoje sanje, cilje in upe.
Pustimo se razvajati na ta poseben dan in stojmo druga drugi ob strani!

 

En prelep materinski dan ti želim,

Tajda

 

Besedilo in fotografije: Tajda Kuster Vezoti Blog / @tajda.kuster